Čisto navadna gaura (Gaura lindheimerii), ki je visoka tudi precej čez meter in ima bele, rahlo rožnato nadahnjene metuljaste cvetove razporejene po vsej dolžini cvetnih stebelj od maja pa do mraza, je najbolj trpežna med gaurami. Sorte z nižjo rastjo, s snežno belimi, temno rožnatimi ali rdeče-rožnatimi cvetovi in nižjo rastjo, so na mraz nekoliko bolj občutljive. Novejše sorte pač prihajajo velikokrat na trg, ne da bi bile predhodno dobro preizkušene. In čeprav so deklarirane kot trajnice, so velikokrat namenjene bolj vsakoletnemu sajenju na novo tako na gredicah, kot po balkonskih koritih in posodah, kot pa gojenju na gredicah, ki jih enkrat zasadimo za mnoga leta. Od trpežnih trajnic namreč pričakujemo prav to: da jih ne bo treba saditi vedno znova in znova.
Pa še eno lastnost vseh gaur je treba poznati, če hočemo biti pri njih gojenju uspešni! Nikakor ne prenašajo težke in zbite glinaste zemlje. Potrebujejo s hranili bogato, rahlo humusno prst, v kateri tudi ob dolgotrajnem deževju voda ne bo nikoli zastajala. Zlasti pa zastajajoče moče ne prenašajo pozimi. Ker se marsikdo tega ne zaveda, jih nekritično sadimo tudi v prežko zemljo, kjer pozimi odmrejo, potem pa mislimo, da jih je pobral mraz. V resnici pa so jim propadle korenine zaradi preveč vode.
So pa gaure res zelo dolgo cvetoče trajnice. Odcvetelo cvetje se jim sproti osiplje, zato nimamo problemov s stalnim odstranjevanjem ostankov cvetja. Če pa cvetna stebla prikrajšujemo, s tem znižujemo rast in ohranimo nižjo in bolj košato rast.
S sortami gaur torej malo previdnosti in sadimo jih v odcedna tla.
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
