Nekatere trajnice, ki so doma na alpskih meliščih, so se v nespremenjeni, torej naravni obliki naselile s človekovo pomočjo tudi v naše vrtove. V izvirni obliki, brez križanja in podobnih vrtnarskih čaranj, jih razmnožujemo s setvijo in sadimo v bližino bivališč. Tako se nekaj gorske lepote lahko naužijemo kar v domačem vrtu, če jih že ne moremo opazovati v naravi.

Ker pa so v visokogorju pogoji rasti precej drugačni od tistih v dolini, moramo tem lepoticam prisluhniti in upoštevati njihove posebne želje. Drugače bodo z njimi le križi in težave. Čeprav radi rečemo, da je treba rastline iz narave ob selitvi v vrtove posaditi na podobna rastišča, kot jih imajo v naravi, je treba pri tem še nekaj posebnega posluha za razlike v mikroklimatskih in edafskih rastiščnih pogojih. Gorska melišča so običajno na polnem soncu, ki pa ni tako vroče, kot v dolini. Zato rastline s teh melišč v dolini pogosto na polnem soncu ne morejo preživeti. Omejitveni faktor zanje je v dolini vročina in sončna pripeka. V polsenci pa marsikatera od teh prav dobro preživi, če le poskrbimo tudi, da ne bodo preveč žejne. Seveda to ne velja za vse. Marsikatera gorska lepotica tudi ob budni postrežbi v dolini le stežka preživi. Tudi v botaničnih vrtovih imajo z njimi nemalo težav.
Alpska velesa (Dryas octopetala) v vrtu razvije obsežne zimzelene blazine, ki se v začetku poletja okitijo z belimi cvetovi. Če pa raste na polnem soncu, jo včasih ob hudi poletni pripeki kar pobere. V polsenci pa ji je mnogo bolj všeč.

Drobna blazinica v vrtu marsikdaj potrebuje drugačne pogoje, kot v naravi.

Drobna blazinica v vrtu marsikdaj potrebuje drugačne pogoje, kot v naravi.

Vedno zelena gladnica (Draba aizoides) pa je pravi drobižek, ki razvije le kakih deset centimetrov obsežno in le nekaj centimetrov visoko blazinico in živo rumeni cvetki se na njej pokažejo ob prvih spomladanskih otoplitvah, pogosto že v januarju ali februarju, ko so temperature vsaj večji del dneva že nad ničlo. Toda tudi nočna ali siceršnja občasna zmrzal ji ne škoduje. Poletne pripeke pa ne mara, zato jo sadimo v polsenčno lego.
Alpska krešica (Hutchinsia alpina) je nežna in nizka zimzelena blazinica, ki se zgodaj spomladi prekrije z belimi drobnimi cvetki. Sicer pa se v polsenci lepo razrašča.

Brezstebeljna lepnica (Silene acaulis) je drobna alpska blazinasta rastlinica, le nekaj cm visoka, ki razvije drobne rožnate cvetke. V naravi ima več sorodnic, ki pa so vse po vrsti v vrtovih tako zahtevne, da jih skoraj ni mogoče gojiti. Rod lepnic (Silene) sicer obsega kar nekaj vrst, ki rastejo tudi v naši naravi in kar nekaj je tudi vrtnarskih križancev, ki niso nič kaj zahtevni za gojenje, od nizkih do visokih, od belih do rožnatih. Ampak je že tako, da ima posebno vrednost tisto, kar je težko dosegljivo.

Med visokogorskimi trajnicami je več takšnih, ki jih v dolini ni mogoče gojiti, kot tistih, ki se lahko prilagodijo na drugačno mikroklimo in jih zato lahko videvamo po naših vrtovih. Tako gorskih cvetočih travnikov nikoli ne bo možno občudovati v dolini. Vsaj kakšno gorsko cvetlico pa lahko naselimo tudi na vrt, da nas morda spomni na lepo doživetje v gorah ali morda preprosto zato, ker nam je všeč.

Vrtnarska vzgoja tistih rastlin iz narave, ki se preprosto pustijo vzgajati, pa naj pripomore k ohranjanju narave, zlasti pa v naravi ogroženih rastlin.

Alpska velesa v naravi prekriva velike površine in tudi v vrtu se lepo razraste.

Alpska velesa v naravi prekriva velike površine in tudi v vrtu se lepo razraste.

Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
 
Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ. dipl. ing. agr.

Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..